ljubezni voščim

MATERINA DUŠICA


Delim, ker verjamem, da s tem doprinašam dobro… pravi Petra Škarja. Tudi jaz bom danes delila z vami domislico (splet okoliščin), s katero mi je življenje pozdravilo boleče grlo. To je pripoved o pozitivizmu. No, roko na srce, na kovid testu sem bila negativna, kar pa je tudi pozitivno 😉

Težave so se začele pred enim mesecem. Nedolžno, pekoče grlo. To bo zame mala malica, sem si rekla, nakupila limon in še tiste Ricola bonbone, pa bo. Dan, dva in bilo je še slabše. Kaj bi lahko še pomagalo, sem tuhtala. Svilena ruta okrog vratu in pljučnikov čaj – to je vedno pomagalo. Vedno, a tokrat ne. Še slabše; začelo mi je jemati glas. Po tednu dni zdravil iz domače lekarne (prežgan sladkor, isla bonboni, grgranje žajblja…) nisem bila več v stanju govoriti. Za trenutek me je celo prešinila tista psihološka interpretacija, da težave z govorjenjem oziroma težave v izražanju ležijo v naši psihi. Kje le! Jaz povem, kar je treba, če ne gre, pa napišem 😉

Po še enem tednu jemanja zdravil iz domače lekarne, se mi je za silo vrnil glas, a kašljanje se je stopnjevalo. Saj veste, tisti non-stop kašelj v predelu sapnika. Non-stop! Tudi ponoči. Prišel je čas za ločitev od moža –  sredi noči sem šla kašljat v drugo sobo. To pa je bil tudi čas, da pokličem zdravnico, če bi mi le dala recept za antibiotike (skozi okno). Takšne smo ženske; čakamo do konca, potem bi pa zadevo rešile kar na hitro. Jok, je rekla zdravnica. Pridi, da slišim, kaj pravijo pljuča. Za čuda so bila pljuča čisto tiho. Vseeno, ker se je viroza ali prehlad obotavljal, sem dobila amoksiklav.

Tretji teden se mi je obetalo deset dni antibiotikov. Naj bo, vse za to, da si bom lahko privoščila še kakšno kavo s cigareto. Jaz kadim le v tandemu s kavo in prepričana sem, da mi tega ne bo nihče preprečil, razen resna bolezen. A glej ga šmenta, minil je mesec in jaz še vedno nisem bila v stanju prižgati tisto eno in edino cigareto na dan. Saj vem, da se bo na starost treba odpovedati vsem dobrotam tega sveta, potem me bo počasi minilo veselje do življenja in na koncu mi ne bo več težko umreti.

No, življenje je imelo zame drugačen načrt. Vztrajnost je ena izmed mojih najboljših lastnosti. Ko je sredi dopoldneva posijalo zlato sonce, sem si skuhala kavo in odšla na teraso, da poskusim varianto s cigareto. Treba je vztrajati. Uf, me je peklo v grlu! Pogledala sem proti nebu: mati moja (na žalost že pokojna), kaj res ne bo konec tega sra… Kaj naj še naredim? Ti bi mi vedela svetovati. V knjigi Signs od Laure L. Jackson sem prebrala, da pokojniki z nami komunicirajo, če jim znamo zastaviti pravo vprašanje. Mislim, da sem izbrala pravo vprašanje; katera mama svojemu otroku ne bi dala odgovora, kako naj se pozdravi?

Kar nekaj me je neslo proti vratom na koncu vrta, ko sem zagledala staro znanko, ki se je vračala s sprehoda. Za prijateljice (sploh v času korone) sem pa vedno pozitivna. Z veseljem sem jo povabila na kavico. Sumničavo me je pogledala, zato sem hitro dodala, da je povabljena na teraso, kjer bova sedeli zunaj z razdaljo metra in pol. Na moje veliko presenečenje se je za hip ozrla naokoli, češ, kaj bodo pa rekli ljudje. In spet sem imela razlog za pogled v nebo: mati moja, ali smo res postali zombiji!?! Mati moja (pokojna) pa si je mislila: vztrajaj! Spravi žensko do terase. In sem ubogala šesti čut. Veselo sem stopala pred znanko, ko sem opazila, da mi ne sledi več, da je na pol poti obstala. Stopila sem par korakov nazaj. Bila je sklonjena, kakor bi nekaj iskala. Ne, ni iskala, nabirala je … male svetlo vijolične cvetove. Pridržala mi je šopek pred nosom in rekla: “Poglej no! Materina dušica ti raste v travi. V polnem razcvetu je. Sedaj je čas za nabiranje cvetov. Čaj odlično pomaga pri težavah z dihali.”

Saj ni res – pa je. Zdravilo sem imela ves čas pred nosom. Samo dva odmerka čaja sta bila potrebna, da sem ponovno zadihala kot se spodobi. Po petih tednih sem si privoščila tapravo kavo v tandemu, vdihnila in pogledala proti nebu. Hvala ti življenje, spet si me preseglo s svojo domiselnostjo.

Lep pozdrav dragi bralci, čuvajte zdravje, pa ne pozabite na stare modrosti.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s