Vse zapisano je plod moje domišljije. Ali pa tudi ne.
Sedim na škarpi nedaleč od morja in čakam … A na boljše čase? Ne, kje pa. Odlično mi gre; z možem, oba čila in zdrava, sva v kamp pripeljala tri vnuke, nasmejane in razigrane. Torej nekaj čakam in kadar so možgani v prostem teku, se porajajo čudne misli. Mojo pozornost pritegne Pinija. Tako velika je, da si zasluži veliko začetnico. Tebe sem tukaj že videla, mi reče. Ma nemoj! Izletijo mi celo hrvaške besede, kakor da Pinija ne zna govoriti slovensko. Veliko jezikov govorim, mi reče Pinija in nadaljuje: v svojem stoletnem življenju sem se v tem kampu naposlušala vseh vrst jezikov … lansko leto celo indijščine in ukrajinščine. Lani so med osebjem prevladovali Indijci in Ukrajinke. Celo lastnik zemlje med mojimi koreninami je bil tujec. Letos pravijo, da je lastnik naše gore list, kakor tudi direktor. Mhmmm?!? Nisem ga še videla. Mislim, da ga drugi tudi niso. To ni dobro. Letos osebje govori hrvaško – zanimivo. Ti si tudi že stara, a ne?
Pinijine veje so se sklonile globoko, skoraj do moje glave. Sklonila sem jo in nehote zagledala v svojem krilu dve zgubani roki. Ne bodi no žalostna, je Pinija z vedrim glasom pritegnila moj pogled nazaj v njeno mogočno krošnjo. Nama je starost v prid, je nadaljevala. Če bi bila ti sedaj lepa in mlada pri dvajsetih, ti otroci ne bi zaupali treh vnukov, je še dodala in me s pomočjo vetra posula z iglicami. Zelo duhovita izjava, sem pomislila, a že je moje misli prekinila vnukinja, ki je silovito priletela v moje krilo, me prijela za koščeni roki in se stisnila v varen objem. Sem ti rekla, se je zopet oglasila Pinija, prave stvari počnemo s srcem, pa najsi bo telo staro ali mlado.
Že sem bila na tem, da z dekletcem odideva proti morju, ko sem opazila, da se Pinija res sklanja k tlom in preko poti, ki vodi v jedilnico. To ni dobro. Lahko jo podre burja ali še huje, lahko jo požagajo gozdarji, da ne bi ogrožala dopustnikov. Očitno vdana v usodo mi je rekla le še, da ne bo burje, da bo jugo. Nevihta bo pozno zvečer, sem pomislila. Vsaj tako kaže vremenska slika.
Ta isti večer sem Piniji obrnila hrbet, ko smo s prijatelji sedeli na terasi obalnega bara in občudovali oblake nad morjem. Roko na srce, občudovali smo nebo, ki ga je bliskanje strel čarobno obarvalo, in grmenje, ki je bilo vse glasnejše. Misleč, da smo na terasi pod leseno streho z nekaj obteženimi senčniki pred nami varni, niti nismo pogrešali otrok, ki so se igrali in tekali po parku nedaleč od nas. Vse tako do prve težke kaplje z neba in vetriča, ki je poskušal potegniti račun izpod pepelnika. V nekaj sekundah so bili mize in stoli v zraku, velike senčnike je dvignilo z betonskimi podstavki vred in jih zagozdilo pod barski nadstrešek. Neurje kot ga še ni bilo. Na srečo so nama otroci kar sami pritekli v objem, da smo se stisnili v kot bara in greli kakor premočene ptice. Kaj bo s Pinijo, sem pomislila. Le nekaj korakov od nas ji je neurje lasalo veje v vse smeri. Skozi močno deževje sem le s težavo videla, kako se ji upogiba hrbet, kako kljubuje naravi in letom. Bravo Pinija.
Pregovor pravi, da za vsakim dežjem posije sonce. Drži, naslednje jutro je bilo res sončno in sveže, a tudi hrupno. V velikem pinijevem gozdu so pele žage. Ojej! Ne moje Pinije, samo nje ne požagati, sem držala pesti na poti do jedilnice. Šele ko sem postala v njeni senci, sem si oddahnila: še stoji. Eni se ne damo, mi je rekla s ponosnim glasom. Škoda le, da drugi ne jemljete resno moči vetra z juga. Manjkalo nam je opozorilo s strani uslužbencev v baru, s strani varnostnikov, sem ugovarjala. Res bi nas morali poslati na varno, sem pomislila. Ja pa ja, se je odkašljala Pinija: mladi so še … študentje. Celo stare kljuke na odgovornih položajih ne verjamejo, da malomarno ravnanje z naravo prinaša resne težave. Jezna sem, je še dodala Pinija z gromkim glasom.
Povej jim! Povej! Sem slišala Pinijo vse do jedilnice. Z otroki sem stala v dolgi vrsti in čakala na palačinke. Res je trajalo toliko časa, da so bili otroci že čisto nestrpni. Povej jim! Naj bodo srečni, da na njih nihče ne strelja, kot v Gazi. Povej jim, je bila glasna Pinija. Še to jim povej, da buljenje v telefone ne sodi v pinijev gozd. To povej tudi staršem. Če bi bila jaz veter, bi jim odpihnila iz rok tudi knjige, jih dvignila k nebu in odnesla v vodo skupaj z otroki. Igrajo naj se, igrajo, dokler se še lahko.
Od zajtrka smo stekli po poti mimo Pinije, kot bi želeli ubežati vsem nevarnostim, ki prežijo v svetu. Prijeli smo se za roke, da bi hkrati skočili v morje, bili smo veseli, da smo preživeli nevihto, in si iz srca zaželeli, da bi bilo pred nami še veliko sončnih dni.
Življenje piše najlepše zgodbe / Snežinka 