so-ustvarjanje

PISMO UČITELJICI


Spoštovana učiteljica (babica je rekla, naj tako napišem),

dali ste nam nalogo, da se doma pogovorimo o domačih živalih in celo napišemo kakšen stavek, ker to že znamo – tisti pametni – je rekla babica. Ona vam tudi dovoli, da pismo glasno preberete v zbornici, ker sem se o živalih pogovarjal z njo in z dedijem. Z atijem in mamico ni šlo, ker ne marata domačih nalog in ker je očka vse živali zmetal v en koš: kravo, kozo, opico, lisico in še neke lenivce.IMG_5777

Ko boste pismo brali v zbornici, povejte, da sem zdaj že v drugem razredu, da mi je ime Dare, ker sta me očka in mamica dobila za darilo, kakor se rada šali babica. Povejte, da imam bratca Tančija, mogoče zato, ker je že na svet prišel zelo tanek. Takrat sem vprašal dedija, kako pridejo otroci na svet. Mislil sem, da bo to moški pogovor, pa je babica tudi prisedla, da bi izvedela. Dedi je babico navihano gledal, potem pa ji je rekel: »Babica, ti si tak pametna. Ti povej otroku.«

DSC_0072Kam sem zašel s pisanjem, me sprašuje babica. Spomnila me je, da moram pisati o domačih živalih. Samo še to povejte v zbornici, da sem star sedem let in pol, da poznam številke, brat pa ne. Ne. Jaz znam brati, moj brat ne pozna številk. Razlagam mu, da je star tri leta in šest mesecev, on pa trdi, da je star šest let in hodi v tretji razred. Pojma nima.

 Zdaj pa res samo še o domačih živalih, ki jih mi doma na žalost nimamo. Pa bi rade živele z nami, le da jih očka in mamica hitro pospravita, tako temu reče babica. O tem, kako to naredita, najraje ne bi pisal, ker muho ali pa komarja pospravita tako mesarsko, da kri kar špricne po steni. Drugače je z osami. Ose so pametne živali, kakor Butalci, je rekel dedi. On se dela, da ne posluša, kaj se pogovarjava z babico. Noče, da bi pisal o njem, ker pravi, da on ni domača žival. Jaz pa rad zlezem na njegov hrbet in se igrava, da je moj konjiček. Nazaj k osam, je rekla babica. Ose so se naselile v našo kuhinjsko napo, v bloku, in malo je manjkalo, da se nismo mi izselili. Rešila nas je babica z biološkim orožjem. Na štedilnik je postavila lonec, zavrela vodo in v njej raztopila kitajsko mast. Še dobro, da se babica ne boji niti os niti Kitajcev. Menda si od njih izposoja tudi modrost. Z njo me je rešila klopa. To je najbolj odločna domača žival. Ni in ni hotel proč od mene. Babica je tudi tokrat posegla po biološkem orožju. Na klopa je pljunila. Čez čas pa mi je dala roko pod tekočo vodo, da ga je odneslo k spodnjemu sosedu. Dedi mi je povedal, da so ženska usta najhujše orožje.

 Babica mu večkrat reče, da nima preštetih vseh ovc, kar dedija močno razjezi. Jaz poznam že vse črke in veliko besed, težave pa mi delajo takšni čudni stavki. Res da imata onadva veliko domačih živali, zagotovo pa nimata ovc, ki bi jih dedi lahko preštel. Da bi jaz bolje razumel stavke z drugačnim pomenom, mi dedi bere Butalce. Tam tudi nastopajo domače živali. Knjigo je napisal oče od Ježka. Še babica je bila v zadregi, ko sva jo vprašala, kateremu ježu se Slovenci najraje smejimo. Dovolila mi je, da vprašam strica Googla. Babica, edina, mi dovoli uporabljati računalnik.

»Lahko,« mi reče in pogleda na uro. Ko drugič pogleda na uro, mi reče: »Dovolj je bilo, da ne pregorita.« Verjamem, da bi se to lahko res zgodilo, saj so moja lica čisto rdeča in prenosni računalnik je tudi že vroč. Glede Ježka pa sem izvedel, da je to vzdevek. To je ime, ki se IMG_1831človeka prime, kakor reče babica, če je podoben komu ali čemu ali pa se pretvarja, da je kakšna žival. Babica bi meni dala vzdevek Sova, ker sem zvedav in pameten.

 Če bi obstajali vrtci za nadarjene otroke, bi te babica vpisala vanj, mi je rekel dedi. »Pamet imaš po njej. Ona je tako pametna, da se kar kadi,« je še dodal in se od smeha držal za trebuh. Meni ni bilo smešno, ker vem, kako zelo se kadi iz vseh loncev, kadar babica kuha. Ko bo dedi znal kuhati, takrat naj se smeji, je rekla babica.

 Jaz najraje vidim, da se dedi igra z menoj smešne igre. Ravnokar sva si izmislila eno takšnih iger: živalski vzdevki. Eden reče žival in drugi osebo, ki ji je podobna. Dedi reče: opica. Jaz pa: moja sošolka, ki visi na nakupovalnem vozičku. Jaz rečem: svinja. Dedi pa: policaj za cesto. Tega sicer ne razumem, a se smejiva, da nama tečejo solze. Dedi reče: bik. Jaz pa hitro: ti dedi, ti si bik po horoskopu. Res zanimivo, za kaj vse nam živali pridejo prav .

Babica se noče igrati takšnih nespametnih iger. Ona živali ceni in spoštuje, gleda dokumentarne filme ali pa gre v naravo in živali opazuje. Rada bere basni, še raje pa mi pove kakšno živalsko anekdoto.

 Takole je bilo: ko sta babica in dedi postavila hišo, mojega očeta še ni bilo na svetu, ker je babica želela najprej štal’co, potem pa krav’co. Kadar ona omenja štal’co, misli na dom, ki si ga morata ustvariti mož in žena, preden naročita otroke. Kaj pomeni ‘naročiti otroke’, sedaj že vem. Vem pa tudi, da sta moja ati in mamica najprej rodila mene in bratca in šele sedaj gradimo hišo, ki bo naš dom. Le kakšno vezo imajo s tem krave? Jaz bom imel psa. Mamica mi je obljubila, da bomo v hiši lahko imeli živali, da naša hiša ne bo zlata kletka.

 Torej, ko sta se babica in dedi vselila v hišo, je zgodaj zjutraj nekdo potrkal na vrata. Dedi se je takoj razjezil, zakaj ne pozvoni, saj pa imata čisto nov zvonec. Ko je babica odprla, ni bilo zunaj nikogar. Naslednje jutro ob istem času je zopet potrkalo. Dedi je planil k vratom, jih odprl in ostrmel, saj ni bilo nikogar. Naslednje jutro sta se dogovorila, da bo dedi stražil pri vratih, babica pa bo na drugi strani gledala skozi okno, če bi kdo potrkal in zbežal za hišo. In je potrkalo, a ne na vratih. Babica je skozi okno za hišo zagledala nepridiprava, ki je visoko pod streho trkal po votli fasadi, da bi si naredil domovanje. Žolna je bila. Da jo je odgnala, ji je babica morala zaploskati, kakor bi ji dala priznanje za odlično idejo.

 Naslednjo anekdoto pripoveduje dedi, jaz pa zapisujem: Komaj sta dobro opravila z žolno, že se je našel nov razgrajač, ki je dedija zbudil ob štirih zjutraj s tekanjem po strehi. Njuna spalnica ima podstrešno okno, ki ga je dedi pogumno odprl, da vidi to pošast. In res! Obstal je iz oči v oči s podlasico. Pravi, da je imela bel slinček na lovu za vrabci, ki so že gnezdili v žlebovih. »Babica,« je kriknil in podlasica je zbežala. Ko se je prebudila tudi babica, ji je dedi razložil, da je podlasica zbežala, ko je samo slišala za babico, zato bo naslednjo noč babica tista, ki bo podlasico odgnala. Takrat je babica prvič posegla po biološkem orožju. Podlasici je na streho nasula čili poper. Škoda, jaz bi jo pa rad videl.

 Babica in dedi imata sedaj muco, papagaja, psa in zajčke v vrtni uti. Zelo sem vesel, ker moj ati pravi, da bo naša nova hiša cela štala. Menda mamica noče, da bi bili v zlati kletki. Ker zopet ne razumem, kaj to pomeni, mi babica razloži: zlata kletka je hiša od babičine sosede Mete, ker je v njej vse super pospravljeno in njena dragocena muca Zlatka nikoli ne sme iz nje. Ta muca ima celo dva vzdevka, zaradi oranžno-rumene dlake: dedi jo kliče Garfild, sosed, ki ima v ulici slaščičarno, pa Fluri.

 Sedaj babica sedi poleg mene in gleda, koliko sem danes že napisal. Zunaj se mrači.

IMG_0576»Le nekaj malega ti še povem, potem pa zaključiva to pismo,« mi reče babica. »Preveč svobode tudi ni dobro. Ko je bil tvoj ati star toliko, kot si sedaj ti, je imel dve muci: Tačko in Nočko. Obe sta bili povsem svobodni. Nočka je dobila ime po razgrajanju ponoči. Najhuje je bilo, kadar je izbrskala med igračami ping-pong žogico in se je z njo preganjala po hiši. Tačka pa je najraje vzela pot pod noge in izginila k sosedi na koncu ulice. Domov je tako prismrdela po kokoših, da je najraje ne bi spustili v hišo. Ampak bili sta svobodni. Obstaja izrek – sedaj že veš, kaj so to izreki – da ima svoboda svojo ceno. No, račun za Tačkino svobodo je prišel neko jutro, ko je na vrata pozvonila tista soseda, ki je tudi smrdela po kokoših. Dedi ji ni želel niti odpreti, mene pa je le premagala radovednost, saj je imela v rokah veliko škatlo. Potisnila mi jo je v roke, rekoč: tole je vaša Tačka skrivala pri meni na kurniku … O, jej, joj! V škatli so bile tri mlade mucke.«

 Spoštovana učiteljica, sedaj moram pa res nehati. Zelo sem utrujen. Jutri bom babico vprašal, koliko je plačala za tiste tri mucke.

 Z dedijem še peljeva  psa na sprehod, a le na hitro. Dedi pravi, da nima toliko svobode, da bi se sprehodil z njim do vasi. Do gostilne bosta šla jutri, ko mene predata očku in mamici.

Lep pozdrav! Dare