navdih

NA LOVU ZA VTISI

Pozdravljeni FB prijatelji življenja z domišljijo! Sedaj že veste, da dober vtis nikoli ne gre kar mimo mene. Medtem ko eni s polno žlico zajemate sončen dan, smo drugi že v varnem zavetju doma in urejamo vtise prazničnih dni. Dolga leta sem bila ujeta v kliše, da je za praznike treba nekam pobegniti oziroma se podati na lov za avanturami. No, z leti sem prišla do drugačne lovske taktike: ugotovila sem, da ni bistvena dolžina ali cena potovanj. Da se pride do dobrih vtisov, ni potrebno drugega kot položaj na preži. Zaupam življenju in njegovi domišljiji, da mi bo, kjer koli že bom, ‘pripeljalo mimo’ kakšen dober vtis, ki se me bo dotaknil in bo vredno o njem spregovoriti.

Med velikonočnimi prazniki sem bila povabljena v celjski park ob Savinji. Sprehajala sem se z dvema mladima mamicama: Uršo in Urško (kompliment življenju za ujemanje imen, res domiselno ;). V vozičku sta potiskali vsaka svojega dojenčka, ju nastavljali sončku in branili pred vetrom. Komaj nekaj mesecev ‘stari mamici’ sta si imeli že toliko povedati o vzgoji, o zdravstvenih zapletih, o prehranjevanju, o načrtih za prihodnost, o preteklih izkušnjah … Nista bili zaskrbljeni, bili sta vedeželjni: »Kaj šele pride, ko bo, če bo …« Poslušala sem ju in vedela, da bo do takrat, ko bo, kar koli bo, preteklo še veliko Savinje.

Za hip sem se ustavila na obrežju in zazrla v reko. Čista voda (čestitke vsem zaslužnim za to) se je v belem slapu penila čez betonsko podlago porušenega mostu. Obstala sem. Pozornost na preži me je opozorila na napis ob Savinji: Neprebojen zid ti nikoli ni nekdo drug – neprebojen zid si vedno sam sebi (podpis: tvoje življenje).IMG_9350

Upočasnila sem korak, da sta se mladi mamici Urša in Urška nekoliko oddaljili. Dali sta prostor mojemu spominu na Elico. To je bila ženska, okoli katere bi človek pričakoval neprebojen zid. Ko sem jo spoznala, mi je bilo komaj šest let. K nam je prišla na obisk, ker je bila znanka moje mame. Ko sva z Elico stali skupaj, sva bili iz oči v oči. Ženska ni merila več kakor meter in pol. Na hrbtu je imela veliko grbo in grdo je šepala, ker je imela eno nogo krajšo od druge. Bila je Notre-Damski zvonar v ženski podobi, in vendar me mama ni vnaprej opozorila na njeno pojavnost – je že vedela, zakaj ne. Zakaj mi bo dovoljeno strmeti vanjo. Seveda so se moje otroške oči prilepile nanjo, a iz povsem drugega razloga. Bila je urejena in naličena, kakor so danes super foto modeli. Sveža pričeska, izrisane obrvi, rdeča šminka, kostimček in malo petk je dopolnjevala ‘štolc’ drža, da take v življenju nisem več srečala. Barvita Elica je bila pri štiridesetih polna načrtov, nasmejana, željna življenja. Izžarevala je optimizem, ki je zasenčil vse telesne hibe. Ona okoli sebe ni postavila zidu. Le ona je vedela, zakaj ne.

Ko mi je mama pojasnila, da ima Elica tudi hči, sem ob tem pomislila, le kako izgleda njen otrok?!? “Ali je njena hči tudi pohabljena,” sem vprašala mamo. “Ne! Kja pa! To boš presenečena,” mi je odvrnila mama. Ne bi si mogla predstavljati večjega nasprotja, kakor sta si bili mati Elica in hči Irena. Irena je bila prava lepotica; bila je dolgonogo dekle, svetlih las spetih v dve kiti. Res, da njen lep obraz ni potreboval šminke, a na njem ni bilo niti nasmeha. Dvajsetletno dekle ni imelo nobenega izraza. Bila je molčeča in zadržana. Zid, zid ob Savinji me je spomnil nanjo. Danes vem, da si ga je postavila sama in le ona ve, zakaj.

Pohitela sem naprej in ponovno ujela korak z Uršo, Urško in njunima dojenčkoma. Bili sta nasmejani, optimistični in zgovorni kot Elica. Okrog njiju ni bilo ne duha ne sluha o neprebojnem zidu. Vesela sem, da je tako, da sta odprti za življenje in njegovo domišljijo.IMG_9475

ljubezni voščim

VSE DOBRO V NOVEM LETU

SO DNEVI,
SO LETA IN
SO POMLADI,
KO SE IMAMO PREPROSTO RADI.

SO TRENUTKI,
KO JE TREBA NA NOVO ZAČETI

IN SO LJUDJE,
KI JIH JE POTREBNO PREPROSTO OBJETI.

TA SVET JE LEP,
ČE NEKOMU NEKAJ DAŠ.
TA SVET JE LEP,
ČE NEKOGA RAD IMAŠ,
ČE STISNEŠ ROKO KOMU,
KI GA KAJ BOLI.

TA SVET JE LEP,
ČE SI ČLOVEK DO LJUDI.
(Tone Pavček)

Christmas Fireplace

Kdor zaničuje današnji dan, le dokazuje, da včerajšnjega ni razumel.

12 zapovedi za srečo v Novem letu:

1     –  na svetu je najmanj dvoje ljudi, ki bi umrli zate.
2     –  najmanj 15 ljudi te ljubi na svoj način.
3     –  edini razlog, zakaj bi te nekdo sovražil je zato, ker ti zavida.
4     –  tvoj nasmeh lahko prinese srečo vsakomur.
5     –  vsako noč nekdo misli nate preden gre spat.
6     –  nekomu pomeniš vse na svetu.
7     –  ti si nekaj posebnega.
8     –  nekdo, za katerega ne veš, da obstaja, te ljubi.
9     –  tudi, ko narediš največjo napako, izpade nekaj dobrega.
10   –  ko misliš, da ti je cel svet obrnil hrbet, poglej stran in začni znova.
11   – vedno si zapomni komplimente, katere si prejel. Pozabi na neotesane žalitve.
12   – premisli, kam greš – ne, kako hitro boš prišel tja.

 

IMG_1887

 

Dobri prijatelji so kot zvezde;

ne vidiš jih vedno,

a veš,

da so vedno tukaj …

 

ljubezni voščim

MAMA JE ENA SAMA

Mama … mama je … mama je sama … mama je sama v … mama je sama v sobi … mama je sama v sobi brez … mama je sama v sobi brez oken … mama je sama v sobi brez oken, ko …

Brrrrr! Bbrrrr! zazvoni mobitel. »Si sama?« je vprašala druga mama.

»Oooo! Prijateljica! Kako sem te vesela. Sedaj nisem več sama, s teboj bom poklepetala in črne misli odgnala. Medtem, ko otroci osvajajo nove vrline, sem jaz zagreznila med spomine – življenje čisto prehitro mine. V sobi brez oken so igrače, navihan pajac okoli mene skače 🙂 Našla sem čestitko »Mamici za praznovanje«; kot da so vse to le oddaljene sanje. Veš, kaj ti povem, prijateljica, prazniki so dobili ime po praznini, ki ostane za njimi.« je tarnala Mama.

»Ženska! Zbudi se! Kaj se dogaja s teboj? Kje si? Skrbi me tale tvoja rima – a ti v glavi, kaj ne štima,« se je pošalila prijateljica.

Na Maminem obrazu se je raztegnil nasmeh: »Frendica moja draga. Si me že potegnila ‘nazaj v prihodnost’. Očitno humor pomaga :). Rima pa sodi med besedne igre. Veš, kje sedim? Na podstrešju, pospravljam praznične okraske. Takole se je počutila Alica v čudežni deželi. Igrače okrog naokrog. Svoj čas sem imela slabo vest, da imata otroka preveč igrač. Ko pa je bilo treba darovati enega samega pliška za otroke v Afriki, sem spoznala, da igrače niso predmeti ampak čustva. Otroka sta jih objemala v naročju in hitela pripovedovati od koga, kdaj, zakaj sta jih dobila. Kot bi odkrili novo igro. Saj res! Tisto frazo o vseživljenskem učenju, bi jaz spremenila v vseživljensko igranje 😉 Na Lego kockah piše od 8-12 let; napaka! Človek se šele pri 30-tih zares znajde v Legolandu. Ampak moji otroci se nočejo več igrati z menoj. Polovili so zajce, pobrali jajce in odšli vsak na svoj dom 😦

»Daj se ti Mama spusti s podstrešja, da si ne bi na kakšen tram navezala štrik in naredila še gugalnico,« jo je prijateljica s humorjem vlekla v realnost. »Boš rekla, da se ti še vedno igraš s svojimi starši?«

»Dokaz, da se še vedno igramo! Samo poglej, kakšno prevozno sredstvo sva rentala z očetom. Babico (tudi 90) pa sem naučila pestovati pravnučka. Je rekla: ‘To je štručka’.«

»Draga prijateljica, kaj vse si ti mene naučila. Kot pravi Eros: ‘Kdor uči, dá največ, kdor samo daje, dá najmanj.’ Tudi to, da je treba dati slike iz glave v albume in albume na polico. V moji knjižnici je nov regal z najinimi igračami, torej albumi …«

»Upam, da te ni preveč zmotil koledar 🙂 To je pa igrača, ki jo je moj mož prejel od svojega prijatelja. Starosti primerna, pardon, razvojnega tipa. In za konec še darilo od Mene Tebi Jaz: App FotoRus. Razvojna igrača za 50+ s podprogramom Kozmetisch Kuss ;).«