knjiga, Snežinkine zgodbe

STEKLENI GRAD


“Napišite življenjepis”, predlaga Ann Gawthorpe v knjigi Write your life story.

Konec junija zna biti že peklensko vroče. Moje delovno mesto se je nahajalo v knjižnici. Da ne bo pomote, to ni bila temačna knjižnica z zaprašenimi policami knjig do stropa, to je bila srednješolska knjižnica s pisanim tapisonom, barvitimi stoli, računalniki, posterji, glinenimi skulpturami in seveda knjižnimi policami. Velik prostor so od parka ločile le steklene stene. Junija je bilo peklensko vroče. Race so gnezdile in se hladile v vrtu.IMG_0471

 

Zgodaj zjutraj sem na stežaj odprla vsa okna. S kavo v roki sem globoko vdihnila in se pripravila na vsakodnevno invazijo dijakov. Pred otroki je prišla v knjižnico še sodelavka Rosalina. Nje nista motili niti vročina niti vlaga. Ona je po rodu Filipinka. Spomin nanjo v meni vedno sproži impulz; močno željo … A o tem kasneje. Kar sem ji resnično zavidala, je bila njena aklimatizacija na visoke temperature. Tudi na ta peklensko vroč dan je prešerno vstopila in kriknila: »Danes pa zančnemo z akcijo ‘poletno branje’!«

‘Naj jo koklja brcne,’ sem si mislila. Njo nima smisla strašiti s petelinom, ker imajo na Filipinih matriarhat. To pomeni, da so družinski poglavarji Matere (namenoma napisano z veliko začetnico ;).

Akcija ‘poletno branje’ je potegnila za sabo ureditev izložbenega okna, razstavo novih knjig in knjig po žanru, pripravo vrečk za knjižne molje in še prireditev rimg_1225.jpgačunalniške podpore večjemu obsegu izposoje in še, in še … Meni pa je bilo tako zelo vroče. Klime nismo imeli, ker bi škodovala — ne vem več komu.

Skratka ‘poletno branje’. Praznik za otroke, ki letno preberejo tudi preko petdeset knjig. Pripravili so si polne vreče in nestrpno čakali na starše. Le-ti so se jim pridružili ob koncu dneva, da nekaj knjig naberejo še zase. Če kdo še ne ve, branje je v rodu. Če pa ni v rodu, ga pa mame privzgojijo.

»Katere knjige predlagate za moji hčerki,« me je ogovorila ena izmed osveščenih mam.

»Težko rečem na pamet, kaj bi ju pritegnilo. Dovolite, da pogledam v računalnik, kaj sta do sedaj prebrali,« ji prijazno odvrnem.

»Kako? Ne veste? Saj vi ju poznate. Vsak dan sta pri vas v knjižnici.«

‘To že,’ sem pomislila. ‘Le, da ne zaradi knjig, temveč zaradi mene. Deklici silno radi govorita in jaz si vzamem čas, da ju poslušam. Prevsem pa nič ne sprašujem. Celo pohvalili sta me, da bi bila super učiteljica … Ne, hvala.’

Ker mi je poleg vročine v glavo udarjala tudi poklicna deformacija, sem si predstavljala to isto mamo v obliki velike stare knjige z zamaščenimi usnjenimi platnicami, zaklenjene s ključavnico in prikljenjene z verigo na polico na podstrešju ene izmed Oxfordskih knjižnic. Ženska je bila popolnoma zaprta vase. Na prvi pogled sicer glasna in udarna, a za to socializirano fasado se je skrivalo prestrašeno in zavrto bitje. Sama ni imela težav z izborom knjig. Njene roke so bile polne avtobiografij.

‘Res, ali kaj,’ sem pomislila. ‘Ženska v najboljših letih bi morala živeti svoje življenje, ne da bere življenjepise drugih. Staviti bi šla, da si svojega ne upa napisati. Kako bi šele izgledalo, če bi ga drugi pisali o njej? Upam, da bodo to naredili po njeni smrti.’

In tako sem se ujela v lastno zanko — upati si. Jaz si upam na primer stopiti na vago (gola seveda). Napisati življenjepis, pa pomeni razgaljenje povsem druge vrste.

»Kot knjižničarka moraš napisati vsaj eno knjigo,« me je zbadala starejša kolegica. Ker je opazila mojo zadržanost, je predlagala kompromis: »Dobro, če ne za objavo, pa vsaj življenjepis za svoje potomce. Ne vem, kaj ti je zapustila tvoja babica, vem pa, da bi umrla od sreče, če bi lahko s police vzela njen življenjepis in ga prebrala — stokrat bi ga.«

Naslednje jutro sem se ponovno zagledala v sodelavko Rosalino. Ona bi morala napisati življenjepis. Njej je dano kot najstarejši materi v rodbini, da upravlja z denarjem vseh družin. Na Filipinih je nenapisan zakon, da gre plača vseh moških v družini na bančni račun najstarejše ženske v družini. Ni čudno, da je njeno mamo zadela kap na poti iz banke. Resnično.

Ne le,12380555 da sem se vsako jutro z večjim zanimanjem zagledala v Rosalino, misel nanjo mi ni dala več spati. Nujno je bilo potrebno ukrepati. Za konec šolskega leta sem ji poklonila knjigo Ann Gawthorpe ‘Write your life story’. Spomin nanjo sproži v meni željo, da bi tudi jaz svojim potomcem zapisala, koliko zanimivih ljudi mi je pomagalo oblikovati življenje.

 

 

 

P.s. najbStakleni-zamak-oljši življenjepis, ki sem ga do sedaj prebrala je zagotovo The Glass Castle avtorice Jeannette Walls. Žal še ni preveden v slovenščino.

Obstaja hrvaški prevod: Stakleni zamak in pa film »The glass castle«, ki bo kmalu tudi v naših kinematografih.

561613

 

 

The Glass Castle Trailer

Snežinkine zgodbe

PRAZNUJ, KAR IMAŠ


Nedvomno je sreča v srečanju s tako pozitivno osebo, kot je Snežana. Bil je sončen a hladen zimski dan, ko sva se zatekli na toplo v Central kafe. Zelo sem bila vesela, da Snežane ni motil lesketajoč se prah, ki ga je sonce dvignilo pod strop. Zelo zanemarjena znanka me je namreč podučila, da se s prahom ukvarjajo samo nepotešene ženske. Ne bomo več o tem.

Snežana je žarela od sreče, ker je njeno ustvarjanje rodilo sad. V roke mi je položila svojo knjigo z vonjem po svežem tisku: CAMINO. Prvič sem bila navdušena nad njeno vsebino in sedaj še nad izgledom. Vsebino sem poznala iz objav na blogu in ‘predbranja’ potopisa. Knjiga je Snežanina ‘velika čarovnija’. Povsem se strinjam s pisateljico Elizabeth Gilbert, ki pravi: ustvarjajte zaradi sebe, če bodo vaše stvaritve všeč še komu drugemu, pa tudi prav.

Izšla je tudi moja
Knjiga Camino je izšla

Vesela sem, da smo imeli konec leta vsak svojega ali celo več razlogov za praznovanje. Spomnila sem se na besede Alenke Rebula in Josipe Prebeg (citat v nadaljevanju), ko sem stala pred domačo hišo. Tisto toplo, sončno popoldne sem pod velikim borom zibala spečega vnučka v vozičku. Na bor se je vsula jata drobnih ptic. Najina prisotnost jih ni niti malo motila. Njihovo čebljanje in poglobljen otroški sen so bili melem za mojo dušo.

img_6386
Pogled na Zreče, Urša Škornik

Zlatka je v zadnjih treh postih zaželela srečo intervjujancem, ki so v svojih življenjih našli razlog za praznovanje, in so bili pripravljeni svoja spoznanja deliti z nami. Moj namen danes pa je, da zaželim veliko lepega v novem 2017 vsem bralcem in potencialnim intervjujancem, ki so se nam uspešno ‘izmikali izpod peresa’.

Skupaj z Alenko in Josipo praznujmo, kar imamo:

“Praznovati ne pomeni, da imamo vse in da se zato lahko veselimo. Kdor zna praznovati le, če ima vse, bo imel v življenju zelo malo prazničnih trenutkov. Zato praznujmo, kar imamo ta hip.

Kdor ima zdravlje, naj praznuje zdravje. Nenadomestljivo je in nima cene.

Kdor ve, da ga imajo radi, naj praznuje naklonjenost, ki jo prejema. Tudi ta nima cene.

Kdor ima otroke, naj praznuje njihovo navzočnost v lastnem življenju. Svobodo bo lahko praznoval veliko let, ko bodo odrasli in odšli.

Kdor je zaljubljen, naj praznuje ta dar, ki ga ne moremo sprožiti sami.

Kdor je preživel veliko preizkušnjo in ni podlegel, naj praznuje svojo zmago. Ne doživi je vsak.

Kdor je prišel do denarja na pošten način, naj praznuje svoje blagostanje. Denar je lahko blagoslov in pomnoži možnosti, da delamo dobro in svobodno ustvarjamo.

Tista, ki je lepa, naj praznuje svojo lepoto. Z njo lahko obdari sebe in svet, če jo zna nositi in čutiti, da je dobra in plemenita.

Kdor doseže poklicni ali študijski uspeh, naj ga praznuje: vloženo delo si zaluži občudovanje, priznanje in spoštljiv pogled.

Kdor ima prijatelje, naj praznuje. Izbrali so ga in mu podarili zaupanje. To je veliko darilo.

Kdor je sam, naj praznuje svoje odprte možnosti, prostornost svojega doma in skrivnost pripravljenosti brez truda.

Praznujemo lahko vedno in taki, kot smo: bolni, neuspešni, osamljeni in razočarani. Dovolj je, da najdete oazo v svoji puščavi. Tam je vrt, ki razkošno cveti.

Znati praznovati je umetnost, ker pomeni, da vsak dan premaknemo pogled tja, kjer smo obdarjeni in kjer utripa naš najbolj živi del

Praznujmo, kar imamo, da nam bo sreča postala domača.

Če smo žalostni, lahko kljub temu kaj praznujemo. Posujmo z zlatim prahom, kar imamo, da bo sijalo.

In nad našo osivelo dušo bo vzšlo sonce.”

Alenka Rebula in Josipa Prebeg

ljubezni voščim, Snežinkine zgodbe

LJUBEZNI VOŠČIM!


IMG_1189

SPOSODIM SI

Sposodim si star biciklin,

nikogar z njim ne dohitim,

nikogar z njim ne prehitim,

le veter si v lase lovim.

 

Sposodim si rumen dežnik,

za senco je, ko sonca ni,

za streho je, ko dežja ni,

pokriva me in se vrti, vrti.

 

Sposodim si še tebe kdaj,

Ne vprašaš me, kako in kaj,

ne vprašaš me od kod in kam,

ne briga te, če pot poznam.

 

Sposodim si poletni dan,

ves sončen je in nasmejan,

ves kuštrav je in razigran

in ti mu praviš dober dan.

 

Sposodim si poletno noč,

ko zvezde zrejo v nekoč,

ko luna že odhaja proč,

le ti mi šepneš lahko noč.

 

Sposodim si še tebe spet,

da vprašam te, kako čez svet,

ne vprašam te od kod ne kam,

a vendar te nazaj ne dam.

Feri Lajnšček

Snežinkine zgodbe

EN SILVESTRSKI POLJUB ZA DVE SESTRI


Silvestrski poljub je zimzelena skladba, ki sta jo napisala Jože Privšek in Dušan Velkavrh, originalni izvajalec pa je Alfi Nipič. Pesem je bila v pičli uri v celoti posneta 8. decembra 1971 in to sredi dopoldneva. Alfi Nipič je slovenski pevec zabavne in narodnozabavne glasbe, rojen v Mariboru septebra 1944.

Prav tako v Mariboru se je pred štiridesetimi leti rodila Barbara in deset let pred njo sestra Marjana. Kot se za starejšo sestro spodobi, je bila Marjana v vseh pogledih vzorno bitje: pridna v šoli, uspešna v službi, srečno poročena, mati dveh otrok in tako dalje. Mlajša sestra, Barbara, je dolgo časa tekmovala z njo. Pravzaprav je tekmovala do trenutka, ko je spoznala, si je priznala, da se ne bo nikoli poročila. Ker sta živeli blizu druga druge, se je Barbara pri Marjani počutila kot doma. Celo pri vzgoji otrok sta se dopolnjevali: teta Barbara jih je razvajala, mama Marjana pa prevzgajala.

Na starega leta dan, ko sta na vse zgodaj kofetkali v Marjanini kuhinji, je Barbara sproti reševala še križanko. “Koliko je star Alfi Nipič,” je vprašala (izzvala) starejšo sestro.  Običajno bi bilo takšno vprašanje za Marjano mala malica, a tokrat ni bila prav pri stvari. Na njenem seznamu opravil je bilo še toliko nedokončanega …

“Greva stavit!” je silila vanjo Barbara. “Greva stavit za silvestrski poljub!”

“Verjetno bo letos sedemdeset,” je med pospravljanjem kuhinje ugibala Marjana.

Medtem je Barbara že hitela brskati po iPhonu, da postreže z dejstvi iz Wikipedije.

“Takole, draga moja starejša sestra, Alfi je letos praznoval 77. rojstni dan – bi se lahko reklo, da ga že malo načenja zob časa, kakor tebe načenja demenca. Glej, vse je enkrat prvič – si pač izgubila stavo in silvestrski poljub bo tokrat moj!” je bila ponosna Barbara.

Marjana je imela polne roke dela po kuhinji, zato Barbare ni niti dobro poslušala. Deset let mlajša sestra je bila kot vedno prižgan radijo na kateremkoli programu, ki itak nikogar ne zanima. Tale igra “greš stavit” je bila Marjani običajno v veselje, ker je stavo vedno dobila. Tokrat se je pač uštela v letnici Alfijevega rojstva – so what?! Marjanine misli so bile že globoko v pripravah na silvestrovanje, ko je Barbara še vedno z navihanim nasmehom prepevala in pogrevala “silvestrski poljub”:

“Spet nocoj med prijatelji proslavimo novoletni dan. Tam bom jaz, tam bo tudi on, ki na skrivaj rada ga imam, čeprav ljubiti ga ne smem. Ko pride polnoč, ko gorele bodo sveče, letos jaz ga poljubim, voščim mu veliko sreče, …”

V tem trenutku se je sestrama v kuhinji pridružil tudi Marjanin mož Janko. Še ves zaspan se je opotekel do mize, sedel nasproti svakinji in si natočil kavo. Njene prisotnosti, četudi na vse zgodaj, je bil že navajen in vedno vesel. S svojo pozitivno energijo in smislom za humor je človeku polepšala še tako nečimern dan.

“Kaj slišim ženka, da si izgubila stavo! Tebi se pa to ja ne zgodi. In, kaj sta tokrat stavili?” je povsem resno vprašal Janko Marjano ter pomežiknil Barbari.

Marjana, ki to jutro ni bila razpoložena za Barbarine ‘štose’ in še manj za moževe provokacije, je zbrala vso moč, da je ostala mirna in spoštljivo dejala: “Ne vem, kaj sva stavili in me ne zanima in vaju prosim, da se mi odstranita iz kuhinje.”

Barbara je razumela sestrin namig. Vstala je od mize, da pospravi šalice in križanko, ko jo je ustavila skladba na radiju: “Daj bolj naglas!” je zakričala nečakinji v dnevno sobo.

“… meni je dana, ko poljubim te drhteče. Ti naslenji dan šel boš, kdo ve kam, ne, da bi sploh kaj zaslutil. Jaz ostanem tu, v meni zakopan bo ta silvestrski poljub …”, je Barbara potiho prepevala z Alfijem in zbrala vse moči, da ne bi pogledala Janka in predvsem čimhitreje izginila izpred oči Marjani. Obsedla jo je strast, strast po silvestrskem poljubu in naklep, ki ga bo verjetno obžalovala do konca svojih dni.

Marjana in Janko sta končno ostala sama v kuhinji. “Veseli december – kaj hočeš? Vsem že malo dogaja,” je rekel Janko in jo nežno objel, “veš kako sem se ga jaz veselil, da mi je dočakati silvestrovanje! Silvestrovanje v dvoje. Ne pomnim, kdaj sva nazadnje praznovala sama.”

To leto sta obeležila trideseto obletnico poroke in, ko jo je vprašal, kaj si želi, je Marjana v trenutku izjavila: ”Silvestrovanje v dvoje.”

Za najbolj noro noč v letu – noč v dvoje, si je izbrala dolgo črno obleko in nakit iz belega zlata. Klasično, elegantno. Janko si je nadel temno obleko in metuljčka. Oba sta bila vesela, da se bosta zavrtela na plesišču uglednega hotela. Ko sta bila nared, je pred hišo zahupal taksi. Marjanino srce je udarjalo s takšno silo, da si je položila roko na prsa in se skušala pomiriti. A to je bil šele začetek adrenalinskega večera.

Dvorana v hotelu se je bleščala v sijaju sveč in ogledal in dekoracij in … gostje! Eden bolj urejen od drugega. Živa glasba je dajala čaroben prizvok celotnemu dogajanju. Ure so tekle kot minute vse do zadnjega plesa – ko pride polnoč.

Svetlobni mrk ju je ujel na plesišču… ko so gorele le še sveče, se je Janko spomnil, da nimata v rokah niti kozarcev s šampanjcem.

“Počakaj trenutek,” ji je šepnil, “skočim do šanka po šampanjec.”

…in odšel je kdove kam, ne da bi sploh kaj zaslutil,…

Na plesišču je vršalo kot v panju. Vsi so se objemali in poljubljali in si želeli vsega in še več. Marjana je nestrpno čakala na Janka, da se vrne s šampanjcem… spet te poljubim, voščim ti veliko sreče… in že je Janko ponovno stal pred njo na plesišču. V soju sveč sta se lesketala kozarca s penino – skoraj tako kot njegove oči. Marjana je prijela kozarec, da trkneta in se privila k njemu. Dobila je poljub kot še nikoli. Njegovo telo je žarelo, ustnice so bile mehke in vroče, voljne in tresoče.

V trenutku je pred Marjaninimi očmi nastal ponovni mrk. V glavi so se ji zavrtele scene od jutranje kavice naprej, ko sta z Barbaro nekaj stavili, ko je Alfi zapel na radiju, ko je Barbara odšla, ne da bi se poslovila?!?

»Seveda!« je ponovno odprla oči. Janko je še vedno stal pred njo, zmeden in v šoku.

Marjani se je posvetilo, da to ni bil Silvestrski poljub. To ni bil Jankov poljub.

Iz njegovih ustnic je žarela Barbara. To je bila torej stava.

Le kako je Barbari to uspelo? Smrklja nemarna! Ali ga je prestregla pri šanku?

Res je bilo tako: drobna, dišeča Barbarina postava ga je pritisnila nazaj na šank. V trenutku je bil objet. Povsem nemočen je s šampanjcem v rokah lovil balans. “Barbara! Kaj pa ti tukaj?” je presenečeno izjavil in obstal odprtih ust, ki so se poklopila z njenim poljubom. “Prehitro! Prevroče! Prepovedano!” mu je udaril v glavo silvestrski poljub.

… spet je vse, kot je prej bilo, neizprosen je življenja tok. Zaman upala bo srčno, da ko leto bo okrog, slavila bi z njim Silvestrovo.