življenska zgodba

ŠOLSKI SPIS: ČUJEČNOST


Letos bo moj vnuk obiskoval drugi razred. Kje so tisti časi, ko sem se veselila septembra in še posebej prve naloge pri slovenščini. Običajno je bil to spis o poletnih pripetijah. Že desetletja mi nihče ni zadal te naloge – mi pa tudi nihče ne brani, da napišem, kaj se mi je to poletje dogajalo. Pisala bom o čuječnosti. Ni panike – nobena učiteljica ni in ne bo dala otrokom napisati tovrstnega spisa. Ta pojav poznamo predvsem babice in dedki.

ČUJEČNOST pomeni biti tukaj in zdaj, pomeni biti na preži za vsakim trenutkom, ki se ti ponudi, pomeni pomanjkanje spanja, ker ti je žal, da bi kaj zamudil. Pred desetletji sem pisala o dogodkih, sedaj pišem o trenutkih (vsak od njih šteje) v ‘sedanjem času’, v prvi osebi:

Vsi sladko spimo. Ura je šest zjutraj, ko DSC_0157najstarejši vnuk v postelji sede, kakor sova pogleda okrog sebe in reče: Mimi, jaz sem se že naspal. Težavo z (ne)spanjem sva imela že večer pred jutrom, ko sem ga vabila k počitku … po prebrani pravljici je skočil iz postelje: Mimi, jaz sem se že spočil. Dokler si mlad, spanje pomeni kazen. Da si se postaral, veš, ko ti spanje postane nagrada, mi je pojasnil sin, torej je v družbi vnukov človek zopet mlad 😉 Ob šestih zjutraj je vnukov naslednji stavek: Mimi, kaj bomo danes delali? Kaj drugega bi lahko pričakovala od bodočega vzornega Slovenca, kakor sledečo zamisel: v vrtni uti imamo veliko orodja in kosilnico. Takoj morava pokDSC_0023ositi, narediti ptičjo hišico in stopnice, ki bodo bližnjica do ute! Jaz pa bi se najprej oblekla in nekaj pozajtrkovala … Seveda, je navdušen vnuk, jaz ti bom naredil zajtrk :), medtem ko bova dedija pustila še malo spati. Otrok je očitno dojel, da niso vsi ‘za stvar’.

 Kakorkoli se delam mlado, mojo čuječnost spremlja strah. O tem nisem pisala še v nobenem šolskem spisu. Takrat se mi ni sanjalo, kaj je to ‘rentanje’ ali izposoja. Če si rentaš avto, ga kvečjemu poslikaš in vrneš, po možnosti v enakem stanju, kot si ga prejel. Rentati otroke pa ne pomeni poslikati praske; otroci barvito pripovedujejo kje in kako so si prislužili nekaj novih poškodb in kdo je bil temu kriv. Tudi zato pride prav čuječnost: oči so na pecljih, roke spretno jemljejo iz malih ročic nože, vročo posodo, ostre škarje … Rešitev bi lahko bile igrače, ki pa so mojim vnukom zadnja briga. Mimi, mi je rekel starejši vnuk (sedem let in pol), ko sva oba vnuka z dedijem pripeljala na morje, pozabi igrače, greva raziskovat. Rečeno – storjeno. Navsezgodaj oprtava nahrbtnik in jo mahneva iz Ankarana do Debelega rtiča. Skrivaj poguglam peš pot, ko mi izpuli telefon iz rok: bom jaz – ti ne vidiš brez očal. Pa še res je. Res pa je tudi, da Google ne ve, koliko ograj so postavili ljudje. Zahodiva se prvič, drugič in potem se dogovoriva, da o tem ne bova nikomur povedala niti besede. Utreva si pot skozi vinograde, pogovarjava se o rabutanju, o škropljenem grozdju, o vseh možnih zapletih, ki so sedemletnikom v veselje in izziv. Najin trud je poplačan ob vstopu v Mladinsko zdravilišče, polno poučnih poligonov, kjer mu je (končno) vse dovoljeno.

 Na plaži je varstvo prevzel dedi, ker ima boj učinkovite tehnike varovanja. Saj veste; moški se pogajajo: če boš ti tako, bom jaz potem dovolil to in to … za razliko od žensk, ki zmotno verjamemo v razumno sodelovanje z dobrim namenom. Še več; ugotovim, da se dedi ukvarja celo z varovanjem plaže. Med nadziranjem vnukov utegne zbadati mlade varnostnike, katerih učke skrbno nadzirajo – ne stanje plavalcev – ampak mlada dekleta. Še huje; fantje dedija hvalijo, da pri teh letih še opazi koketiranje. Pa saj ni čudno, pravijo, ko pa ima še tako male otroke. Haalloooo! Ko mi prekipi, jim povem, da to nista njegova otroka, temveč vnuka in to s prvo ženo, še dodam in se mladostno vzravnam. Nič se nisem zlagala, jaz sem njegova prva žena in nadvse zabavno se je igrati drugo, mlajšo ženo 😉

IMG_1807Ker vaja dela mojstra, imam sredi avgusta že toliko prakse, da oba vnuka povabim v živalski vrt. Moje oči so na pecljih in njune ročice v mojih šapah. Držim ju trdno, a se izmikata, kakor bi bili iz želeja. Tolažim se, da so itak vse živali za ograjo, da ni potrebe, čuječnost nadgraditi v anksioznost, ko me nenadoma mali ročici stisneta tako močno, da zaboli. Izbulim oči in napnem ušesa – od kod iznenada nevarnost in kako to, da sta jo otroka zaznala pred menoj? Na vidiku še vedno ni nič sumljivega, ko me vnuka že vlečeta nazaj v neko drimg_1831.jpgugo smer … da v hišo groze pa raje ne bi šli. Aha! To je torej recept za ubogljivost: strah. Strah je gospod, so včasih rekli. Nak! To pa ni v moji navadi; strašiti otroke s pošastmi. Čeprav …IMG_1809

Da nič ne škodi malo strahu, nam da vedeti tudi velik škrat s šolanim glasom, v katerega zremo z odprtimi usti kje drugje kot v deželi pravljic. Šele tam se mi posveti, zakaj v pravljicah nastopajo zlobneži. S strahom se je treba soočiti (v življenju še prepogosto) in preživeti. Iz srca hvala gromkemu škratu. 

Poleg IMG_1862stIMG_1873rahu škrat omenja tudi zlobo. Glejte pod noge, reče otrokom, češ, da zloba nastavlja pasti. Kakor da je jasnovidni škrat vedel, kaj nas bo čakalo na poti do slapa Rinke. Njegov nasvet nas reši pravega sranja.  Sredi poti (ne levo in ne desno) zagledamo veliko pasje sranje :/ Pred desetletji tega ne bi napisala v noben šolski spis. Zelo verjetno bi iztrebek pohodila in preslišala mamino tarnanje nad mojim smradom, da ne omenjam, kako vesel bi me bil šofer avtobusa … Ja, še vedno se učim. Tudi ta dan, na izletu z vnuki, se učim stoicizma in to prav od šoferja avtobusa. Človek mirno prenaša poln avtobus umazanih kričačev. Kateri moški bi v svoj očiščen avto spustil 40 malih škratov? Ta šofer avtobusa tudi sodi med pravljična bitja 😉

 Kdo bi si mislil, da bom kdajkoli v življenju med počitnicami prepoznala in celo cenila vikende. Babice me razumete. To je čas zase, za počitek, za vrt, za hoby, za knjigo … To bo! V roke vzamem roman Kam je izginila Monja in izginem z njim med pohorske hribe. Poklonim ga prijateljici Dušici, s katero se po dolgem času ponovno objameva, izmenjava koš novic, roman pa zamenjam za njene dobrote. Čuječnost dobi novo razsežnost – ta trenutek je samo najin tam nekje, daleč od ponorelega sveta.

 Za konec spisa le še besedo ali dve o času, ki mineva sorazmerno z lepoto trenutkov, kar med počitnicami pomeni: zelo hitro. Drugače pa, kakor si ga kdo razlaga. Na primer: mlajši vnuk pokaže šest prstov, češ, da šteje šest let in pove, da hodi v tretji razred ?!? Neeee, ga jezno popravi starejši, ker mali še vedno ne razume številk , ki mu jih je povedal. Znova mu pove: mali, ti si star tri leta in šest mesecev 😉

Ni 91fa8cc5-7830-49ae-9d77-7b0a7395908d.jpgpopolnih počitnic brez razglednice, je veljalo nekoč. Letos ni časa, da bi jo napisala. Na hitro pošiljam le mobi pozdrave in fotografije … A glej ga šmenta. Spet me preseže življenje s svojo domišljijo: na WhatsApp dobim fotografijo razglednice, naslovljeno na mojefd30bd2a-60f4-4872-961c-7538eb3f55bcga vnuka, ki si je s prijateljem izmenjal hišni naslov, kakor se za otroka spodobi. Piše mi njegova mama, zahvaljuje se za podarjeni roman Kam je izginila Monja. Ni izginila. Tokrat je prišla v prave roke. To sem vesela!

P.s. O zadnji fotografiji pa zgodovina molči 🙂

IMG_1458