Jaz sem čisto povprečna ženska. Da bi bila v trendu, sem se včlanila še v Klub vražjih babnic. Nikoli nisem niti pomislila, da bi se od njih nalezla čarovništva. Sceno je insciniral moj mož Vlado, ki se je tisti večer hudo razjezil name. Z rokami je krilil po zraku, ko ga je zadel heksenšus v vratu. S težavo me je pogledal (postrani) in izjavil: »Ti si čarovnica.« To priznanje si nisem vzela k srcu – jaz sem še premlada. Zares čarovnica je bila moja mama. Dolgujem ji izpoved zgodbe, ki se je odvijala, ko je bila, sedaj že pokojna mama, na smrtni postelji. (Imena v tej resnični zgodbi so izmišljena)
Iti ali ne iti na križarjenje, je bilo takrat ključno vprašanje, ker se je mami ponovno zelo poslabšalo zdravstveno stanje. Umrla bo tako ali tako, so si mislili prijatelji, s katerimi bi naj šla na to enkratno poletno avanturo. In sva šla. Križarjenja se je veselil celo moj skeptičen mož – starejši ko postaja, bolj sledi volji do življenja.
Na ‘gladini’ je bilo res enkratno, v mojem srcu pa misel nanjo. Težko sem sledila mnogoterim animacijam na ladji, dokler ni mojo pozornost pritegnila tombola. »To pa greva,« sem rekla prijateljici Vilmi. Moja mama je doživela prvo tombolo v življenju, ko je bila še v zibki. Tisto nedeljsko jutro se je njen najstarejši brat, takrat mu je bilo enaindvajset let, odpravil k maši in pomolil k Mariji, da potrebuje dobitek, s katerim si bo plačal šolanje za oficirje v Beogradu. Mama mi je pripovedovala, kakšna sreča je bil njegov glavni zadetek za takrat štirinajstčlansko družino … Tombola torej.
»Babnice,« je vzkliknil moj mož na križarjenju, »le še minuto imata do tombole! Ali sta pozabili? Gremo no – grem z vama!« V igralnico smo pritekli zadnji, med več kakor sto ljudi in vrata za nami so zaklenili. Medtem ko sem kupovala srečke, je mož norčavo vprašal moderatorja: »Koliko nagrad pa ponujate?« »Pri bingu (to je ameriška tombola) je le ena glavna nagrada,« mu le-ta odvrne. »Aha,« se pošali mož Vlado, »mi bomo zadeli, ostali pa se lahko razidejo.« Pomežiknil je proti nama. Sledila so moderatorjeva navodila, da mora igralec vstati, ko mu manjka le še ena številka … moje misli pa so zopet bile pri mami, ki je ta čas umirala. Ali me bo počakala, da ji povem prigode s križarjenja in o tej tomboli – zadnji, za katero bo slišala v svojem življenju. Iz zamaknjenosti me je zdramila Vilma, ki je vstala s sedeža. Začudeno sem jo pogledala: »Kam pa greš?« »Nikamor,« je skoraj vrisknila, »manjka mi le še ena številka!« Noro, res noro. »Bingo!!!« je zavpila Vilma. »Sedaj pa greva,« me je prijela za roko. »Medve? Kam,« sem bila začudena. »Ali nisi poslušala? Nagrada je križarjenje na Karibe za dve osebi!« Mati moja, sem vzdihnila.
O ti ljubo življenje! Težko bi premoglo še več domišljije …
O ja, pa jo je … človeška domišljija mu ne seže do kolen.
Ko smo se vrnili s križarjenja, me je poklicala mamina negovalka: »Pridi k njej. Ne bo umrla, če se ne poslovita.« In sem šla. Našla sem povsem shirano, a še ni umrla. Čez nekaj dni me je zopet poklicala negovalka: »Naj pride k mami še tvoj brat – njega čaka.« Temu pozivu nisem verjela; z bratom se nikoli v življenju nista razumela. Zanj je bila že zdavnaj mrtva… Čez nekaj dni, na vsem lepem, so me poklicali iz Doma za ostarele, da je mama umrla. Ko pride čas, človek preprosto umre, sem se tolažila.
Pa ni bilo tako preprosto: na večer pred pogrebom je prišla domov moja odrasla hči. Nič žalostna?!? Vsa vzhičena!?! Pod nos mi je pomolila neko črnobelo sličico … ultrazvok … v njenem trebuščku je udarjalo novo srce. Na ta čarobni trenutek je torej čakala mama: njena smrt je omogočila novo rojstvo.
Snežinkin blog 