so-ustvarjanje

SREČANJE USTVARJALK ROMANA


Mama mi je dala v življenju vse razen sestre. Nič ne de. Izbrala sem si jih sama. Ena izmed njih je tudi moja vseživljenska prijateljica, ilustratorka Ivana Ciglič iz Kočevja. Življenje je imelo za naju načrt, ko naju je nastanilo v skupno študentsko sobico na robu Ljubljane. Sprva sem mislila, da Ivana študira pediatrijo, saj je bila njena stena polepljena s posterji dojenčkov. Daleč od tega. Študirala je ekonomijo, a v srcu je bila ženska iz mesa in krvi, ki si je želela življenja, ljubezni in otrok. Usoda ji je bila naklonjena; zaljubila se je, si ustvarila družino in v svet pospremila tri otroke. Še več; sedaj je učiteljica, ki po svoji najboljši vesti v svet usmerja cele generacije otrok.

Kot pripradnica vseživljenskega učenja je vedno pripravljena na nove izzive in projekte. Njen hobi je slikanje. Z odprtim srcem je sprejela mojo pobudo, da ilustrira moj prvenec Kam je izginila Monja. Skupno ustvarjanje sva predstavili občinstvu v ljubki kavarni Težak, sredi Zreč. Ivana je dala na ogled tudi svoj ciklus “žensk”. Gre za dekleta in žene, ki so inspirirale najbolj slavne slikarje. Dogajanje je popestrila glasbena ustvarjalka, mlada Sara Šlatau iz Štor, dobitnica bronstega priznanja na 9. mednarodnem festivalu za soliste v Novi Gorici.

glasbenaTočka
Kavarna Težak, Zreče

Tudi zgodbi o Monji so botrovale tri ženske: moja mama, ki je imela nenavaden hobi “šloganje”, moja stara mama, ki je imela dvanajst otrok in ni bila nikoli osamljena ter moja tašča Štefka, ki me je učila Štefanščino. Roman je med bralci že pol leta. Kadar imam priložnost v knjigo napišem tudi posvetilo: “To ni življenjepis. To je zgodba iz mnogih življenj. Vzemi iz nje, kar potrebuje tvoje življenje.” Avtorji teh misli so moji predbralci, ki so me spodbujali, naj ustvarjam za svojo dušo, češ, bralci si bodo že vzeli iz knjige, kar jim gre. Resnično, danes vem, da ima knjiga moč uroka. Bralcu ali bralki spremeni življenje na povsem njemu ali njej lasten način. Meni, kakor se za avtorico spodobi, se je udejanil že kar prvi stavek: “Prijatelji so družina, ki si jo izberemo sami.” In res – na dan predstavitve knjige, je usoda nanesla tako, da so bili vsi moji najožji sorodniki opravičeno odsotni.

This slideshow requires JavaScript.

Pozno v noč je beseda tekla o Monji, ki predstavlja vsako žensko v zrelih letih, o ustvarjalni energiji, ki z leti pridobiva na moči, o sreči, o Klubu vražjih babnic, o novih ciljih in načrtih.

Knjiga, ki je še vedno najlepše darilo, je na voljo pri blogu 50 odtenkov življenja ali direktno pri avtorici: lili.skornik@gmail.com, kakor tudi v meniju Ženski roman

so-ustvarjanje

Življenje piše najboljše zgodbe


Ta blog je namenjen življenju in nam vsem, ki nas življenje obdarja z dragocenimi dogodivščinami. Najdragocenejše so tiste, ki jih najmanj pričakujemo. Škoda, res škoda je, da tonejo v pozabo. Zares izpolnjen dan je le tisti dan, na koncu katerega se vprašam: kaj me je danes presenetilo, kaj se me je dotaknilo, kaj me je inspiriralo. Za vsakim odgovorom se skriva anekdota … pa tudi, če ji je botrovala le fotografija prijateljice, šopek od oboževalca, nasmeh otroka, podarjena knjiga …

 

Obiskovalci bloga vabljeni, da delite svoje anekdote (kratke zgodbe) z nami, ki cenimo vsak trenutek v življenju. Vse prejete zgodbe (na moj mail) bodo objavljene na tem blogu (avtorsko, s psevdonimom ali anonimno – po želji pisca).

NAJ BI BIL ČISTO NAVADEN DAN, a ne, življenje je imelo zame načrt … Zjutraj sem vedela le to, da se mož zvečer vrača iz službene poti, da bo vesel večerje in presrečen, če bo med objemom na meni zatipal še erotično perilo. Na pol zbujena stopim iz postelje naravnost pred omaro in si izberem lep čipkast korzet. Danes bo moj dan … treba je uživati ta trenutek, si rečem (čeprav vem, da človek, tako pravi teorija, uspe razpolagati le z dvajset procenti svojega časa).  Ležerno se odpravim pod tuš, da si operem tudi lase, da bom zvečer kakor iz škatlice. Rečeno – storjeno. Ponovno v spalnici se odločim korzet na hitro obleči, da vidim, kako mi paše … ko na vratih nekajkrat močno pozvoni!?! Nase vržem le šlafrok in odprem, da izvem ‘kje gori’. Na vratih stoji prodajalka iz trgovine v pritličju naše hiše in joče, da jim voda teče po glavi. Medtem začudena opazi moje mokre lase?!? Lepo me prosi, naj ne točim več vode, da pa so vodovodarji že na poti. Kaj hočem – čez korzet na hitro oblečem trenerko, ko na vratih ponovno zvoni … Od kdaj so serviserji tako hitri, pomislim. Namesto vodovodarjev pred sabo ugledam dva električarja; nujno moram z njima na parkirni prostor, da odmaknem avto, ker popravljata drsna vrata in razsvetljavo parkirišča, mi ukažeta. Seveda. Pograbim le še torbico, če že, se ta čas zapeljem še v trgovino (in to v trenerki pod katero se skriva sexi korzet ;).

Opoldan sem nazaj v stanovanju, vesela, da po poti ni prišlo do nesreče, ker bi bilo medicinsko osebje na urgenci zagotovo navdušeno nad mojim spodnjim perilom. Ko sem na tem, da se končno preoblečem v nekaj bolj dostojnega, zopet pozvoni. Dva vodovodarja zahtevata pregled moje kopalnice. Napolniti je treba banjo in umivalnik, nekajkrat spustiti vodo v WCju in v pritličju kontrolirati pretok popravljenih cevi. To bi bilo razumno, če ne bi vajo ponovili štirikrat. Kdo bi se spoznal na vodovodno stroko, če ne vodovodarji. Ob dveh se poslovita in jaz sem na tem, da za njima vrata dvakrat zaklenem … ko ponovno pozvoni?!? Resnično jezna odprem, a tokrat pred vrati ni nikogar. Seveda – zvonil je domofon. Kaj hočem, v hišo je bilo treba spustiti DHL kurirja, ki mi je prinesel Nespresso kapsule. Ura je bila že … skrajni čas, da si privoščim kavico in končno znebim oprijetega korzeta. Po drugi strani pa se niti ni več splačalo preoblačiti. Pač, trenerke se moram znebiti, sem si rekla in si namesto nje preko korzeta nadela lepo, nekoliko krajšo obleko. Tako, sedaj bo večer samo najin; mož se bo kmalu javil z letališča in jaz bom lepo počasi pripravila večerjo. Ja, pa ja! Že v naslenjem trenutku otrpnem. Tokrat ni šlo za zvonenje. Od kar pisateljujem vem, da življenje premore več domišljije od najboljšega avtorja. Tokrat je na hodniku močno zaropotalo. Že sem pomislila, da je zgornjemu sosedu, invalidu, padla iz rok bergla, ko je temu sledil veliko močnejši, daljši in bolj zamolkel ropot, nekako po stopnicah navzdol. Vse mi pade iz rok … preklinjam dvojno zaklepanje, pograbim telefon in stečem na hodnik, ducat stopnic navzdol, kjer vznak leži drug sosed, ki sicer ni invalid, a uporablja oporno palico, saj ima sedeminosemdeset let. Leži nezavesten, moder v obraz, roke bele in otrple … tako sem si predstavljala tistega klošarja, o katerem sem pisala v romanu o Monji. Jaz sem pisala iz življenskih zgodb in sedaj – kakor da se je življenje odločilo nadaljevati zgodbo na svojo pest – pred mano na tleh, mogoče truplo. Telefon mi kar poskakuje v tresoči se roki, ko pritiskam 112, hkrati pa vpijem “na pomoč”, da bi me slišal še kdo od sostanovalcev. Sklonjena nad otrplim in poškodovanim sosedom, dvignem pogled in zagledam moža, ki začuden stoji s poslovnim kovčkom v roki: “Ja, kaj pa vidva tu na tleh?”

Ob osmih zvečer, ko se je svet končno umiril, ko so štirje reševalci in zdravnica odpeljali poškodovanega soseda v bolnico, me mož objame in zatipa korzet. Vem, kaj misli … ker naju oba prevzame smeh. Zamisel je bila slikovita: Če bi fantje (reševalci) vedeli, kaj imam pod obleko, bi še njih vrglo po stopnicah.